Boromejski otoki 28.4. - 1.5.2017

 Naša celotna pot (prevoženih 1396 km)

Okoli jezer

Prvomajske praznike smo se odločili preživeti v Italiji, natančneje na Boromejskih otokih. To so 
majhni otoki na jezeru Maggiore, ki se nahaja na severo-zahodu Italije, severni del jezera pa se nahaja v Švici. Celotna pokrajina velikih italijanskih jezer je turistično izredno razvita. Kampov je polno na vsakem koraku, je pa res, da so mesteca v glavnem bolj »mondene« sorte in parkirišč za AD v mestih primanjkuje.

28.4. petek - dom, Lago d'Iseo, Arona, Baveno

Od doma smo se uspeli odpraviti okoli 8:30. Po »primorki« do Italije nas je pralo, kot bi se nebo utrgalo. Na trenutke je tako vlivalo, da je bilo na cestišču kar nekaj cm vode. Srečno smo prispeli do Sežane in tam natočili »poceni«  slovenski bencin. Nato pa mimo Benetk, Padove do jezera Iseo, kjer smo planirali prvi postanek, ogledali smo si naravno znamenitost Piramidi di Zone. Cesta se od jezera kar strmo vzpne in pogledi na jezero obdano s hribi so res spektakularni. Znamenitost se nahaja poleg kraja Cislano. Kraj je zelo lepo urejen. V GPS u smo imeli koordinate PZA ja (45.7517021,10.1156054), ki je videti urejen in dokaj čist, vendar plačljiv (10 EUR), če smo prav razumeli tudi samo za kratko trajno parkiranje. Zato smo se raje odpeljali nazaj proti centru, kjer se nahaja večje parkirišče (45.7530072,10.1134591), na katerem je, to smo videli šele kasneje, prepovedano parkiranje za AD. Odpravili smo se in si ogledali te res lepe stebre, ki jih je objedla erozija, na njih pa so ostale včasih res gromozanske skale. 

Pogled na naravni park Piramidi di Zone

Piramide so nastale tako, da je odloženo ledeniško moreno spirala erodirala voda, skale, ki so na vrhu piramid pa so služile kot nekakšna kapa in obtežitev, da voda materiala pod njimi ni sprala. Zares zanimiva igra narave.

Pogled na piramide z vrha

 Okoli Piramid vodi krožna pot, za katero smo porabili skoraj 1 uro in je kar strma – ne zemljevidu je videti skoraj ravna 😊.

Na začetku poti smo si od zunaj ogledali tudi cerkvico iz 15 stol., ki je posvečena Sv. Juriju. Pot je krožna in jo je še najlažje začeti kar za cerkvico in nato slediti oznakam.

Po ogledih smo se kar hitro odpravili proti glavnemu cilju naše poti, to je bilo jezero Maggiore. Na poti smo se ustavili še v Aroni in si poskušali ogledati drugi največji kip na svetu, to je kip Sv. Karla Boromejskega, ki je visok dobrih 37 m. 

Na žalost so ogledi zaključeni ob 18 h in smo bili prepozni, da bi se povzpeli nanj, smo pa sklenili, da se vrnemo do kipa kateri drugi dan. Pot smo zato nadaljevali proti Bavenu. Vmes smo se ustavili še na bencinski črpalki, kjer smo sicer nekaj natočili v rezervoar, vsekakor pa ne polnega, saj avtomat na črpalki, sprejema le gotovino v naprej, gotovine pa ne vrača. Tako smo s »skoraj« polnim tankom nadaljevali do PZA ja v Bavenu (45.9108044,8.4986004) 12 EUR - 24 ur - pa hudo pameten in previden je potrebno biti, da se na avtomatu v skupini 4 ih tipk izbere pravo, če temu ni tako, avtomat pogoltne denar, izpljune pa npr. parkirno kartico za osebni avtomobil za 8 ur. PZA se nahaja poleg železniške proge in ponoči znajo biti mimovozeči vlaki zelo moteči. Nas ni motilo nič, saj smo si po kratkem sprehodu do pristajališča za ladje, ki smo ga uporabili naslednji dan in mimo zelo lepe cerkvice, kapele in Božjega groba, privoščili spanec in spali kot ubiti.

 Cerkvica in kapela v Bavenu

29.4. sobota - Boromejski otoki, Lago d'Orta

Pogled z ladje na Baveno

Spanje smo, glede na to, da smo imeli počitnice malo potegnili, nekateri malo več drugi malo manj. Hiter skok do bližnje trgovine, ki pa se odpre šele ob 8:45, nato pa bolj kosilo kot zajtrk, saj nas je čakal dolg dan po Boromejskih otokih. Pohiteli smo do pristanišča (45.9091733,8.5055712) in bili kar mimo vrste  postreženi s strani gospe, ki je drugače pomagala pri vkrcavanju in izkrcavanju na ladjo. Upoštevali smo nasvet, ki smo ga našli v drugih potopisih in se pustili zapeljati državnim prevoznikom, poškili smo tudi h privatni konkurenci in ugotovili, da v ceni ni ravno velike razlike. Je pa cene težko primerjati, saj je odvisna od tega, kako upoštevajo otroke, katere popuste dobiš ipd. Po naši oceni, pa je razlika mogoče nekaj evrov. Prve ladjice na otok Isola Madre nam sploh ni bilo treba čakati, pa še na pol prazna, oz. na pol polna je bila. Izborili smo si mesto na vrhnjem krovu in se predali kratki vožnji, sončnim žarkom in čudovitim razgledom na jezero, obalo prepolno lepih vil in hiš, ter zasneženih gora v ozadju.

Čudoviti razgledi na okolico

Vožnja od Bavena do Isola Madre traja le 10 min, tako, da smo se morali kar hitro pripraviti na izkrcanje. Praktično je za ogled celega otoka potrebno plačati vstopnino, le nekaj obale je na voljo brez plačila, gneča pa .... gromozanska in samo ena odprta blagajna. Postavili smo se v vrsto in se pripravili na čakanje. K sreči Italijani razumejo, da živijo tudi od turizma in so hitro odprli še dodatne blagajne, tako, da se je vrsta hitreje pomikala proti okencem, s tako zaželenimi vstopnicami. V vrsti se nam je pridružil se par iz Štajerske, ki smo ju srečali že v PZA  ju v Bavenu in med klepetom nam je čas hitro minil. Kupili smo kombinirano vstopnico za oba otoka (da nam ne bo potrebno čakati še ene vrste na otoku Bella). Cena je kar zasoljena, za karto - 2 odrasla, 3 je otroci, med katerimi je ena najstnica, smo odšteli 62 EUR. Nato pa hitro mimo vrat in naprej po čudovitih vrtovih, polnih rož, grmovnic, dreves ... in pavov in fazanov, ki se prosto sprehajajo po vrtovih in še polepšajo že tako čudovito naravo. 

Pav na otoku Isola Madre nam je lepo poziral

Predvidevamo da je to fazan ...

Na otoku je tudi palača, ki nam je bila vsem zelo všeč, saj je v njej razstavljeno bogastvo Boromejcev, pa tudi prikazano kako so takrat živeli. Navdušile so nas tudi razstavljene lutke in različne kulise za lutkovna gledališča. Za ogled otoka smo porabili slabi dve uri, potem pa skoraj za las ujeli naslednjo ladjico, mimogrede, ladje so izredno točne in se držijo voznega reda, in se odpravili po časovno najbolj optimalni poti do otoka ribičev, ki mu domačini rečejo Isla Superiori in zelo redko dodajo del Pescatori. 

Bogastvo Boromejcev in način življenja v tistih časih

5 min vožnje in že smo se sprehajali med ozkimi in zavitimi ulicami. Polno je restavracij in trgovinic 

s spominki. Skoraj v vseh restavracijah je na voljo turistični meni z dnevnim ulovom, po dokaj sprejemljivih cenah, toda mi smo si privoščili kar malico iz naših nahrbtnikov. Na otoku je tudi lepa stara cerkvica. Temperature so se, sploh na soncu, povzpela tja proti 30 stopinjam in naš najmlajši se ni mogel upreti sladoledu, ki smo mu ga ostali potem rade volje pomagali pojesti. Italijani vedo kaj je dober sladoled ... 

Zavite in ozke ulice Otoka ribičev

Kar malce utrujeni, smo se odpravili do tretjega, našega zadnjega, otoka - Isola Bella. To je največji izmed treh obiskanih otokov, na njem je malo naselje in tisoč restavracij, trgovinic, slaščičarn ... Pa tudi palača in vrtovi. Ko smo zagledali vrsto za karte smo si kar oddahnili, saj smo mi imeli naše že v žepu. Toda, kje je vhod v ... kamorkoli – palačo, vrtove... Prerinili smo se na začetek vrste vendar tam so prodajali samo karte. Mogoče je na drugi strani palače ... turisti vsepovsod in vsi levo desno ... Ugotovili smo, da vhoda na strani palače, ki gleda proti morju ni in se vrnili nazaj na dvorišče, kjer smo zagledali, da za majhnimi steklenimi vrati, skrajno desno od blagajne stoji nek varnostnik, hoteli smo ga vprašati kje je vhod in izkazalo se je, da smo pri tem našli kar sam vhod, ki je po našem skromnem mnenju, kar malo neugleden, glede na to kaj je skrito za njim. 

S te strani vhoda ni ...

V palači je, oprostite izrazu, nagrmadeno bogastvo vseh vrst. Od čudovitih slik, pohištva, lestencev do jedilnih servisov, kristalnih lestencev ... Toliko je vsega, da se pozornost kar malo zgubi. V pritličju palače so nam bile najbolj všeč sobane, ki so oblikovane kot jame - grotte, v njih pa razstavljeni različni predmeti. Najbolj nam je bila všeč jama z opremo za konje. 

Razkošje palače

Jama - grotta z opremo za konje

Iz prvega nadstropja je nato možen izhod na vrtove. Res so lepo urejeni in tudi tu zopet cel kup belih pavov, ki se radi šopirijo in nastavljajo fotoaparatom - ko jih človek gleda, razume, od kje izhaja izraz "šopiriti se kot pav". Na vrhu otoka 37 m n.m.v. je zgrajena velika skulptura s stopnišči, kipi, vodnjaki in vsa okrašena s cvetjem. Za njo pa je razgledna terasa, iz katere lahko občudujemo okolico. 

Čudoviti vrtovi

Lepote toliko, da je od nje človek kar utrujen in tudi mi smo ji podlegli, tako, da samo še sprehod do ladjice. Tu smo se skoraj namočili, saj smo ladjo čakali tam kjer smo pristali, morali pa bi jo na drugem pomolu, saj smo se vračali nazaj proti Bavenu. Ko smo o tem povprašali enega od osebja, nam je samo odvrnil, da je naša naslednja ladjica. K sreči ne verjamemo ravno hitro, smo malo nejeverni Tomaži, in smo vprašali še drugega, ki nas je napotil na sosednji pomol, kjer smo ladjico, točno kot švicarska ura, ujeli kot zadnji. Ladjica je bila kar "nabasana" in komaj smo našli proste sedeže v spodnjem salonu in kar popadali. Ko smo se vrnili do avtodoma, je bil PZA poln do zadnjega kotička, nekaj AD je celo čakalo, če se bo sprostilo kakšno mesto. Večina je bilo Italijanov, ki so kakor mi, izkoristili podaljšan vikend, nato pa smo bili verjetno takoj za njimi Slovenci. Morali smo odločiti ali ostati v Bavenu ali narediti premik. Malo nas je skrbelo, kjer je bilo čutiti, da so čisto vsi s svojimi avtodomi odšli za te praznike proti jezeru Maggiore.  A odločitev je padla, da se premaknemo do nekoliko manj znanega jezera Orta in tam poiščemo prenočišče. V kampu, ki je označen tudi v aplikaciji Campercontact – Camping Punta di Crabbia, so ravno imeli akcijo nočitev z AD + elektrika = 10 EUR. Vendar nobenega prostega mesta. Pot smo zato morali nadaljevati do kampa Royal (45.8232178,8.4134952), ki se nahaja v hribih nad jezerom. Cena višja, jemljejo sicer ACSI kartico, vendar mi je še nimamo… Odločitev je bila težka, a je na koncu premagala utrujenost in prenočili smo v lepo urejenem in mirnem kampu Royal. V okolici je le majhna vasica s cerkvico, drugače pa mir, mir in še enkrat mir. Spali smo kot ubiti in se resnično spočili. 

  30.4. nedelja - Arona, Safari park Pombia

Zjutraj smo pojedli, dotočili nekaj čisto vodo in se odpravili naprej. Sveti Karel Boromejski nam je ostal dolžan ogleda njegovega kipa, tako da smo se najprej zapeljali do Arone. Pred kipom je veliko parkirišče za avtomobile, ki pa je plačljivo. Samo 100 m stran pa se nahaja neasfaltirano parkirišče za avtobuse, ki je brezplačno (45.768686,8.5439498) in se na njem verjetno, da prespati, pa še WC naj bi bili ob parkirišču. Kupili smo vstopnice za ogled kipa (3 EUR za teraso in 6 EUR do vrha kipa, ne glede na starost, za vzpon na vrh pa morajo biti otroci stari njamanj 6 let), ki naj bi bil drugi najvišji na ... takoj za kipom svobode.  No, ko smo prišli domov smo malo povprašali strička z očali in kip sv. Karla Boromejskega je ... zelo majhen v primerjavi z ostalimi sploh tistimi na vzhodu. Kljub temu je obisk kipa zanimivo doživetje. Sv. Karel Boromejski se je rodil v Aroni leta 1538 in zelo mlad postal škof in kardinal. Umrl je leta 1584 kot nadškof v Milanu. Leta 1602 pa je bil razglašen za svetnika.

Kip sv. Karla Boromejskega, ki meri v višino dobrih 37 m.

Meri dobrih 37 m in nanj se najprej povzpnemo po zelo zavitih stopnicah do razgledne terase, nato pa v skupini (nekaj ljudi) po še bolj strmih stopnicah in strmi lestvi v samo glavo svetnika. Vzpon je mogoče malo strašljiv vendar ni nekega hudega občutka višine, saj je prostor po katerem se človek vzpenja zelo ozek. Občutek višine dobimo šele v glavi, kjer lahko pogledamo čez lopute, svetnikov nos in oči.  

Pogled skozi svetnikove nosnice na "spodnjo etažo". 

Pogled skozi svetnikove oči.

Ogledali smo si še čudovito cerkev sv. Karla Boromejskega, ki se nahaja čez cesto in razstavo o njegovem živlenju. Razstavljena je tudi nosilnica v kateri je hodi na vizitacije po nejgovih župnijah. Na ogled pa je tudi njegova posmrtna maska v kapeli za glavnim oltarjem. 

Pot smo nadaljevali do Pombie, kjer smo si hoteli ogledati Safari Park. Toda, ko smo se mu približevali smo naleteli na gromozansko gnečo. Najprej smo mislili, da se je kaj zgodilo na cesti, potem pa smo zgroženi ugotovili, da se vas ata gneča vali v Safari park. Malo smo omahovali, potem pa se, predvsem na željo otrok, vseeno odločili, da gremo pogledat. Preden smo z avtom zapeljali skozi vhod smo opazili uvoz v Camping Safari (45.6415408,8.615524), pozanimali smo se in izvedeli, da lahko na PZA ju prespimo za 15 EUR z vključeno elektriko, pa še popust imamo pri vstopu. Glede na gnečo, ki je bila na vhodu, smo za vstop v PZA porabili nekaj časa potem pa se sparkirali in odšli proti parku. Obisk parka ni ravno poceni vključuje pa tako del z safari parkom kot tudi del z atrakcijami (Amusmenet park). Gneča je bila res velika, predvsem tista za čakanje na vlakec, za katerega je potrebno zopet odšteti 2 EUR po osebi, da si lahko iz njega ogledaš živali. Drugače si ta del parka ni mogoče ogledati (razen seveda s svojim avtomobilom, za kar pa bi morali čakati kakšno uro). Ker nismo ravno ljudje, ki radi čakamo v vrstah smo si namesto tega, da bi čakali na vlakec raje ogledali vse ostalo - akvarij, plazilce, makakije, vas na divjem zahodu ...

Makakiji v Safari parku.

Na voljo je tudi ogled kar nekaj predstav. Mi smo si ogledali predstavo s papigami, s španskimi konji in gauchoti. Ko smo, pametni kot smo, proti koncu dneva prišli, do vlakca, da bi si v miru brez gneče ogledali še safari, nam je temnopolti gospod v kabini za karte, samo prijazno odmahal z roko, da vlakec ne vozi več. Malo razočarani nad tem, da ni nikjer nobenega obvestila o tem, da je park odprt do 20 h, vlakec pa vozi le do 18h smo se vdali v usodo in si iz vsega razočaranja privoščili 6D kino (3 EUR po glavi), kjer smo se prepustili vožnji z vesoljsko ladjo v prvem delu, v drugem pa smo se pridružili mišjim dirkam z avtomobili in ob koncu nas je presenetila gospodinja in nas vse pošpricala z zalivalko za rože... Utrujeni a polni vtisov smo se odpravili proti AD. Še malo nogometa, večerja, potem pa spat. 

1.5. ponedeljek - Ceslano, domov

Zjutraj so nas zbudile kaplje dežja s svojo čudovito glasbo po strehi AD, tako, da bi človek kar spal, kalorifer je poskrbel za toploto, dež za uspavanko in ... Vendar nazaj v realnost, treba je bilo priti še domov, otrokom pa smo obljubili še ogled tovarne čokolade v Caslanu. Tako smo se odpravili malo čez mejo - v Švico. Nismo sicer vedeli kako je z vinjeto, saj nam je Italijan v enem od kampov razložil, da bolje da jo imamo. No izkušnja je bila čisto OK, zaupali smo GPS u, kjer smo izklopili plačljive ceste in brez problema prevozili ta košček Švice. Zanimivo je, da kljub temu, da Švica ni v EU ni bilo noben kontrole meje. Prva in edina postaja je bila tovarna čokolade Alprose z muzejem (45.9742051,8.8705895). Izkazalo se je, da je muzej in trgovina odprta kljub prazniku, tovarna pa ni obratovala, vendar smo si jo lahko ogledali sami. Vstopnina v muzej je 3 CHF, lahko pa se plačuje z evri.

Čokoladni vodnjak pri vhodu v muzej

Najboljši del vsega je bila brezplačna in neomejena degustacija večine vrst čokolade, ki jo izdelujejo. Muzej je majhen le nekaj eksponatov, tako, da kdor gre mimo, lahko brezplačno vstopi v trgovino in je deležen degustacije tudi samo če kupi kakšen izdelek. Naši otroci so mislili, da bodo lahko pojedli pol tovarne čokolade in delali načrte, kako bomo odprli tovarno tudi doma, ker to je pa res "zakon", jest čokolade kolikor ti duša da. Vendar smo vsi skupaj hitro ugotovili, da oči bi, želodček je pa po nekaj koščkih čokolade hitro poln in ... rabili bi vsaj kakšno pijačo, da bi lažje splakovali čokolado, tako, da ... poizkusili smo sicer vse, pojedli pa bolj malo. Smo pa kupili še nekaj čokolade za s seboj.

Najbolj obiskan kotiček muzeja in trgovine s čokolado Alprose

Nato pa v AD in mimo Lugana, kjer smo poiskusili poiskati še enga od geocache -kov, a neuspešno, do Italije in nato po AC proti domu. Na eni od črpalk še hitro kosilo, ki ga je naša mami pripravila že dan prej in nato dalje. Ko smo prispeli mimo Benetk smo poiskusili odliti še vse tekočine, vendar neuspešno. Na prvi črpalki je bila celotna zadeva zamašena in ravno pred nami je eden od avtodomarjev vse skupaj "fasal" po sebi, tako, da mi nismo hoteli tvegati, na drugem so odtoke zaprli, na tretjem jih sploh ni bilo... Na koncu smo se odločili, da vse skupaj pripeljemo v SLO in smo odtočili na PZA ju na Dolgem mostu v Ljubljani.

Kratke počitnice so nam hitro minile in potrdile, da je Italija ena od destinacij, kamor se bomo z AD še vračali.